MIDVA
Midva sva tiho, pozabljeno pokopališče.
V naju mrtva ljubezen spi.
V tišino, kjer večnost med trhlimi križi dremlje,
le redko samoten ptič zacvrči.
Zacvrči, vztrepeta, odprhne ...
ko da ga je groza pred nama obšla.
In spet se težek mir zlekne med davne spomine
in spet sva ko groba dva.
Ah, nekdaj bila sva veji v pomladnem nemiru,
prepletajoči liste v objem drhteč,
nekdaj s strastjo sva naju v sebi iskala,
zdaj se že davno ne iščeva več.
Vsak zase hodiva po tem neveselem svetu
in ne hudo ne lahko nama v srcu ni.
Tako bova do konca poti hodila,
ti ne več jaz, jaz ne več ti.
Ivan Minatti
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
2 comments:
Kolkr je žalostna, je tut lepa...
No ja sj tko je ponavadi pr pesmih :)
Sarabanda
Ko mirno spala boš v globoki jami,
bo moja senca vsak večer prišla
ob tihi uri, ko sva se razšla,
in trkala na krsto, da te vzdrami.
Vso dolgo noč ob tebi bo tožila
o tihi uri, ko sva se razšla,
in s petelinjim petjem spet odšla
in med grobovi spet v svoj grob
blodila.
In prej ne bo se senca umirila,
da najin prah prešel bo v ljuba dva
in da se bosta tiha poljubila
ob tihi uri, ko sva se razšla.
Janez Menart
kar sem iskal, hvala
Post a Comment