MIDVA
Midva sva tiho, pozabljeno pokopališče.
V naju mrtva ljubezen spi.
V tišino, kjer večnost med trhlimi križi dremlje,
le redko samoten ptič zacvrči.
Zacvrči, vztrepeta, odprhne ...
ko da ga je groza pred nama obšla.
In spet se težek mir zlekne med davne spomine
in spet sva ko groba dva.
Ah, nekdaj bila sva veji v pomladnem nemiru,
prepletajoči liste v objem drhteč,
nekdaj s strastjo sva naju v sebi iskala,
zdaj se že davno ne iščeva več.
Vsak zase hodiva po tem neveselem svetu
in ne hudo ne lahko nama v srcu ni.
Tako bova do konca poti hodila,
ti ne več jaz, jaz ne več ti.
Ivan Minatti
Sunday, August 23, 2009
Subscribe to:
Posts (Atom)
