Ja, zanimivo je bilo v vsemogočni Franciji ( 2.b že ve zakaj ta pridevnik (: )
Ker sem bila tokrat drugič v Parizu, sem nekaj stvari že videla in poznala, toda v tem času je prišlo tudi do sprememb. Naj omenim eno. Še pred dvema letoma si lahko v ogromnem Louvru fotografiral vse, kar ti je srce poželelo, tudi slavno Mona Liso, ki te skrivnostni opazuje, ko samotno visi na steni, pred njo pa se gnete množica ljudi (še zdaj ne vem, kako ji uspeva ob istem trenutku gledati 100 ljudi S: (: ). No, po novem (ne vem točno, če je tako novo) , pa lahko svoj fotoaparat uporabljaš le v 1. nadstropju. Fotografiraš lahko samo kipe, mumije, nakit,…
Profesor Škof nam je zaupal tudi zanimivo novico, da Mona slabo vpliva na tamkajšnje zaposlene. Pač, tisti, ki delajo na tem oddelku in so vsak dan v bližini slike, naj bi, zaradi njenega pogleda imeli težave s spancem in podobno. Zato so zahtevali odškodnino.
Ko se sprehajaš po tako velikem muzeju, pomisliš koliko nakradenih stvari te obkroža. Saj je lepo, da so potekala izkopavanja in vem, da si jih niso mogle privoščiti vse države, toda mislim, da bi bilo bolj pošteno, če bi izkopanine ostale v državi, kjer so najdene. Danes je že tak zakon, toda včasih ni bilo tako. In zdaj v Angliji, Nemčiji, Franciji,… najdeš vsemogoče predmete egipčanske kulture, čeprav so tiste čase po teh krajih »tekala« keltska plemena in halštatsko prebivalstvo. Mislim, da bi bilo bolj etično, da se »zakladi« vrnejo na »svoje mesto«. Vem, da je bolj praktično, če je vse na enem mestu, toda saj obstajajo gostujoče razstave, in ni vraga, da si ne bi vzeli čas in se odpeljali v najbližji kraj, kjer gostuje.
Obiskali smo tudi Disneyland » The place where dreams come true«, kot piše na rozastem, močno zmečkanem vodiču. Ja, res je, ko vstopiš v park, dobiš občutek, kot da si ponovno otrok. Po zvitih cestah hodiš čisto zasanjan in opazuješ kako slavni liki iz risank pridno pozirajo in pišejo avtograme. Potem pa vstopiš v trgovino ali restavracijo, vidiš cene in se spustiš na realna tla. Tako, da sem si tam privoščila le obesek za ključe ( The nightmare before christmas ) in majico z motivom Indiana Jones za očeta, ki je nor nanj (:
Tudi nočni vzpon na Eiffelov stolp je bil super. Pred dvema letoma sem samo sedela pod njim, sedaj pa sem videla čudovit pogled na cel Pariz z vrha , kjer nas je tudi pošteno napihalo (: Morem se pohvaliti, da sem na poti nazaj prehodila pol stolpa, kar ti da čisto drugačen – boljši občutek, kot pa vožnja z dvigalom. Zdaj lahko dobesedno rečem, da sem začutila vso njegovo železje pod nogami (:
Ker sem bila tokrat drugič v Parizu, sem nekaj stvari že videla in poznala, toda v tem času je prišlo tudi do sprememb. Naj omenim eno. Še pred dvema letoma si lahko v ogromnem Louvru fotografiral vse, kar ti je srce poželelo, tudi slavno Mona Liso, ki te skrivnostni opazuje, ko samotno visi na steni, pred njo pa se gnete množica ljudi (še zdaj ne vem, kako ji uspeva ob istem trenutku gledati 100 ljudi S: (: ). No, po novem (ne vem točno, če je tako novo) , pa lahko svoj fotoaparat uporabljaš le v 1. nadstropju. Fotografiraš lahko samo kipe, mumije, nakit,…
Profesor Škof nam je zaupal tudi zanimivo novico, da Mona slabo vpliva na tamkajšnje zaposlene. Pač, tisti, ki delajo na tem oddelku in so vsak dan v bližini slike, naj bi, zaradi njenega pogleda imeli težave s spancem in podobno. Zato so zahtevali odškodnino.
Ko se sprehajaš po tako velikem muzeju, pomisliš koliko nakradenih stvari te obkroža. Saj je lepo, da so potekala izkopavanja in vem, da si jih niso mogle privoščiti vse države, toda mislim, da bi bilo bolj pošteno, če bi izkopanine ostale v državi, kjer so najdene. Danes je že tak zakon, toda včasih ni bilo tako. In zdaj v Angliji, Nemčiji, Franciji,… najdeš vsemogoče predmete egipčanske kulture, čeprav so tiste čase po teh krajih »tekala« keltska plemena in halštatsko prebivalstvo. Mislim, da bi bilo bolj etično, da se »zakladi« vrnejo na »svoje mesto«. Vem, da je bolj praktično, če je vse na enem mestu, toda saj obstajajo gostujoče razstave, in ni vraga, da si ne bi vzeli čas in se odpeljali v najbližji kraj, kjer gostuje.
Obiskali smo tudi Disneyland » The place where dreams come true«, kot piše na rozastem, močno zmečkanem vodiču. Ja, res je, ko vstopiš v park, dobiš občutek, kot da si ponovno otrok. Po zvitih cestah hodiš čisto zasanjan in opazuješ kako slavni liki iz risank pridno pozirajo in pišejo avtograme. Potem pa vstopiš v trgovino ali restavracijo, vidiš cene in se spustiš na realna tla. Tako, da sem si tam privoščila le obesek za ključe ( The nightmare before christmas ) in majico z motivom Indiana Jones za očeta, ki je nor nanj (:
Tudi nočni vzpon na Eiffelov stolp je bil super. Pred dvema letoma sem samo sedela pod njim, sedaj pa sem videla čudovit pogled na cel Pariz z vrha , kjer nas je tudi pošteno napihalo (: Morem se pohvaliti, da sem na poti nazaj prehodila pol stolpa, kar ti da čisto drugačen – boljši občutek, kot pa vožnja z dvigalom. Zdaj lahko dobesedno rečem, da sem začutila vso njegovo železje pod nogami (:
Teh par dni je minilo prehitro in že sem tu in pišem svoje spomine na Francijo (:
obsijan Eiffel
Špela, Marko in js pred Louvrom
Atomium
Dečve iz 2.b
Jaz in Špela pred stekleno piramido (:
Zajec iz Čudežne dežele
